Najina zgodba
Sva Maruša in Tone. Zakonca, zaljubljena v les, naravo in najino družino.
Že več kot trideset let izdelujeva unikatne umetniške in uporabne izdelke. Pri svojem delu uporabljava les z naše kmetije in bližnje okolice. Svoj dom sva si ustvarila v objemu gozda, v majhni vasici nad Kranjem.
Tone
Začetki ustvarjanja iz odpadnih koščkov lesa
Veselje do ustvarjanja z lesom se je v meni prebudilo že zelo zgodaj. Kot petletni fantič sem doma na kmetiji pobiral koščke lesa, ki so ostali od gradnje, in jih poskušal preobraziti v nekaj novega. Zato je bilo zame čisto naravno, da sem se po koncu osnovne šole odločil za (takrat sicer nemoderen) poklic mizarja.
Že takrat sem opazoval vrhunske mizarje in kolarje v svoji okolici in ti so me tudi navdihnili za kasnejše ustvarjanje. Še posebej kipar Janez Vovk (1912 – 2005).
Gnala me je želja po tem, da bi znal iz grobo žaganega lesa narediti nekaj tako dovršenega, tako popolnega kot je na primer dragocena češnjeva omara. Takšna, ki se še po petdesetih letih sveti.
Nabiranje znanja v Škofji Loki
V škofjeloški šoli sem dobil široko znanje o lesu. Naučil sem se vsega, od lastnosti lesa do zgodovine obdelave in trendov v lesni industriji. To je bila odlična osnova za mojo nadaljnjo poklicno pot. Še med šolanjem sem opravljal prakso v Jelovici in se kasneje tam tudi zaposlil. S časom pa sem ugotovil, da imajo tam premalo posluha za mladega človeka željnega inovacij in ustvarjanja.
Ko sta starša gradila novo hišo, se je pojavila potreba po novih kosih pohištva. Zato sem pustil službo v Jelovici in začel s samostojnim delom v domači delavnici.
Pričetek samostojne ustvarjalne poti
Starši so mi takrat pomagali, da sem si lahko kupil stroj za osnovno obdelavo lesa, jaz pa njim z mizarskimi deli pri gradnji. Kar se je začelo kot ustvarjanje za družinski dom, se je nadaljevalo, ko so začeli k meni prihajati ljudje s svojim željami. Tako sem se tudi sam uril in postajal vse večji mojster. Iz delavnice me je pregnala samo pozna ura, utrujenost, ali pa delo na kmetiji. S trdim delom in inovacijami sem si priskrbel pestro paleto strojev in orodja za obdelavo lesa.
In kot pravijo… vse ostalo je zgodovina.
Maruša
Učenje z opazovanjem
Toneta rada opazujem pri delu. Tako je bilo že, odkar se poznava. Včasih mu tudi kaj pomagam in skoraj zmeraj me na koncu vpraša za mnenje. Tako sem v sebi razvila čut za estetiko. Vem, kaj je dobro in kaj ne. Tone mi je spotoma razlagal in pojasnjeval, kako je prišel do končnega rezultata pri svojih izdelkih in tako sem se nevede in spontano učila od njega.
Prvi poizkusi
Pred dobrim letom je Tone začel nagovarjati hči Mirjam, naj začne izdelovati kipce in skulpture iz lesa.
Tudi sin Matija je v tem času izdelal svoje prve ročaje za nože. Pogovori med Tonetom in Mirjam ter Matijev uspeh pri delu sta me pripeljala do razmišljanja, da bi tudi sama znala narediti kaj iz lesa. Poskusila sem in dobila zagon ter veliko volje in veselja. Tako sem začela z izdelovanjem nakita.
Razvoj podjetja
Začela sva z unikatnim pohištvom in mizarskimi izdelki, ostajala pa je želja po bolj izraznem delu z lesom. Včasih sva izdelovala po deset enakih stolčkov, redno vsaj dva enaka kosa posameznega izdelka. Vendar sva opazila, da je več enakih kosov težje prodati in da so tudi želje ljudi bolj pestre. Zato sva se odločila, da bova naredila, karkoli si bo kdo zaželel, edino tega ne, česar je že povsod drugje dovolj. Torej oken, kuhinj, pohištva iz iverke… In odločitev je bila pravilna.
Tako so v vseh teh letih nastajali zahtevni kosi za gostinske obrate, rezljane stenske ure, okrasni kosi pohištva za stanovanja, hišni vodometi, otroška igrala, lesena kapelica, pokali, zahtevne stopniščne ograje in stopnice, posebni okvirji za slike, stoli, notna stojala, darila, skulpture in še mnogo drugega.
Tako nenadoma spoznaš, da si v bistvu kipar, le da je tvoj material namesto gline, bakra ali brona; les.
Umetniško delo, družina in kmetija
Ko sva se pri dvaindvajsetih letih podala na samostojno pot, sva dobila od družine tako spodbude kot tudi kritike. Kar je bilo razumljivo, saj je takšna pot gotovo bolj tvegana kot klasična služba od šestih do dveh. Vendar pa nama niti malo ni žal. Čeprav imava zmeraj premalo časa za vse, sva najbolj zadovoljna, ko stranki predava unikaten izdelek in vidiva zadovoljstvo v njihovih očeh.
Tako oplemeniten kos lesa je najbolj dragocen, ker obstaja samo eden na celem svetu. Samo ta ima takšno obliko in strukturo, svoje lastne značilnosti.
Ta neponovljivost in sodelovanje z darilom narave, kar les je, nama daje veliko veselja. Ustvarjalno vzdušje prenašava tudi na najine otroke. Matija zna narediti že zelo lepe ročaje za nože iz raznobarvnega lesa, Mirjam in Krištof pa obvladata različne rezbarske osnove.
Najino poslanstvo je in ostaja:
Nadgrajevati dolgoletne izkušnje umetniške lesne obrti in s svojim delom še naprej razveseljevali ljudi od blizu in daleč.
